Pri odstranjevanju invazivnih rastlin uporabljamo različne mehanske metode, ki so odvisne predvsem od bioloških značilnosti vrste in velikosti sestojev.
Enoletne rastline so tiste rastline, ki ob koncu rastne sezone povsem odmrejo, v naslednjem letu pa iz semen odženejo nove rastline. Primeri takih invazivnih rastlin so: žlezava nedotika pelinolistna ambrozija, drobnocvetna nedotika, raznozobi grint.
Enoletne rastline lahko odstranjujemo s puljenjem. Ker imajo večinoma plitve korenine, s puljenjem odstranimo večji del koreninskega sistema, zato se rastline ne obnovijo več.
Težava pri odstranjevanju enoletnih invazivk je, da običajno proizvajajo veliko število semen, katerih kalivost se ohranja tudi 10 in več let. Ko odstranimo sestoje invazivnih rastlin, ustvarimo presvetlitev, zato lahko v isti ali v naslednjih rastnih sezonah vzklijejo nove rastline iz semen, ki so prisotna v prsti iz preteklih let. Zato moramo puljenje ponoviti večkrat v rastni sezoni in vsaj nekaj zaporednih let.
Pomembno je tudi, da enoletne rastline odstranimo pred plodenjem, saj bi sicer pri puljenju rastlin in prenašanju te le še bolj razširili.
Zelnate trajnice imajo v jeseni odmrejo, podzemni deli pa prezimijo in naslednjo pomlad iz njih odženejo novi poganjki. Podzemni deli teh so odebeljeni v korenike ali gomolje in vsebujejo hranilne snovi, ki omogočajo rastlini izraščanje v spomladanskem času. Med invazivnimi rastlinami je veliko zelnatih trajnic: japonski dresnik, deljenolistna rudbekija, kanadska in orjaška zlata rozga, topinambur. Globlje kot segajo podzemni deli, težje jih v celoti odstranimo, zato se rastline več let obnavljajo iz podzemnih delov, preden jih s ponavljajočim izkopavanjem dokončno izčrpamo. Zelnate trajnice običajno odstranjujemo z lopato. Odstranjevanje je treba ponavljati od tri do petkrat krat v rastni sezoni in ga neprekinjeno izvajati več let.
Drevesa in grmi so prav tako trajnice, ki imajo olesenele dele. Veliko invazivnih dreves (npr. veliki pajesen, octovec, ameriški javor, navadna robinija) ob poseku začne izraščati iz stranskih korenin, zato teh dreves ne moremo kar požagati. Manjša drevesa ruvamo s posebnim ročnim orodjem. S tem odstranimo večji del korenin, zato se drevo ne obnovi več. Večjih dreves ročno ne moremo izruvati, zato jih obročkamo. To pomeni, da na spodnjem delu debla odstranimo skorjo od višina cca 60 cm pa vse do tal. S tem prekinemo pretok hranil iz korenin v krošnjo. Obročkano drevo se postopoma posuši, po treh do štirih letih, ko je povsem suho, ga lahko požagamo.
