V Zavodu Symbiosis smo v preteklih dveh desetletjih opravili številne študije, ki so podlaga za upravljanje s tujerodnimi vrstami bodisi na nacionalni ravni ali na manjših zaključenih območjih.
Odstranjevanje invazivnih rastlin je le eden od korakov pri zmanjševanju škode zaradi tujerodnih vrst. Če želimo, da bo naše delo učinkovito in smiselno, moramo preden se lotimo odstranjevanja izvesti več korakov, s katerimi pridobimo širšo sliko problematike tujerodnih vrst na določenem območju.
Število in razširjenost tujerodnih vrst pogosto (tudi v zavarovanih območjih) presega finančne in kadrovske zmožnosti upravljavcev, zato je nujno, da k načrtovanju aktivnosti pristopimo sistematično in opredelimo tiste naloge, s katerimi lahko kar najbolj zmanjšamo negativni vpliv invazivnih vrst na naravo.
Običajno je prvi korak zbiranje podatkov o invazivnih tujerodnih vrstah. Podatke lahko črpamo iz preteklih popisov ali izvedemo nov popis. Pri tujerodnih vrstah so procesi zelo dinamični, zato lahko ustrezne naravovarstvene ukrepe pripravimo le s podatki ki so stari nekje do tri leta. Starejši podatki pogosto ne odražajo več realnega stanja v naravi, saj se žarišča invazivnih vrst večajo, nastajajo nova žarišča ali pa se na območju naselijo nove tujerodne vrste.
Če gre za manjše območje, je lahko popis tujerodnih vrst zelo podroben, večja območja pa lahko popisujemo tako, da po določenem ključu izberemo vzorčne popisne ploskve. Na podlagi rezultatov popisa nato opredelimo, katere tujerodne vrste imajo največji negativen vpliv na varstvene cilje območja. Opredelimo se tudi do tujerodnih vrst, ki morda še niso zelo številčne, vemo pa iz drugih primerljivih območij, da imajo te vrste velik invaziven potencial. Smiselno je, da za te vrste uvedemo ukrepe hitrega odzivanja in preprečimo širjenje iz prvih žarišč, še preden vrste na konkretnem območju povzročijo večjo okoljsko škodo.
Leta 2020 smo v okviru projekta LIFE ARTEMIS izdelali Protokol za izbor prednostnih tujerodnih rastlin za obvladovanje, ki omogoča določitev prednostnih vrst na podlagi objektivnih meril.
Na podlagi popisa lahko pripravimo akcijski načrt, v katerem se podrobneje opredelijo cilji in naloge, ki se tudi finančno ovrednotijo. Sledi priprava izvedbenega načrta, v katerem podrobneje opredelimo metode odstranjevanja posameznih tujerodnih vrst, potrebno opremo in kadre. Poleg tega v tej fazi tudi natančno opredelimo parcele, kjer se bo izvajalo odstranjevanje tujerodnih vrst. Za odstranjevanje moramo namreč pridobiti soglasje lastnikov zemljišč, včasih pa so potrebna tudi kakšna druga soglasja ali dovoljenja. Če bodo odstranjevanje opravili zunanji izvajalci, moramo pridobiti ustrezne ponudbe izvajalcev in izvesti postopke javnega naročanja.
Odstranjevanje tujerodnih vrst se moramo lotiti sistematično in pri tem tudi spremljati učinke. Pri mehanskem odstranjevanju rastlin običajno štejemo izkopana stebla in nato spremljamo trende skozi več let. Spremljamo lahko tudi vračanje domorodnih vrst rastlin. Pomagamo si lahko tudi s fotografijami sestojev pred in po odstranjevanju.
To nam omogoča tudi oceno učinkovitosti metod in prilagajanje pristopov, da dosežemo kar najhitrejše upadanje števila invazivnih rastlin. Po uspešni odstranitvi tujerodnih vrstah na določenih žariščih lahko ponovno ovrednotimo prednostne naloge in določimo nova območja za odstranjevanje.
